Prvič v Argentino in spotoma še v Rio de Janeiro

Bom dia meu amigos!

Evo me iz Januarske reke in Dobrega zraka (beri: Rio de Janeira in Buenos Aires) Jst bi kr dooool ostal! Čeprav smo imeli drugi dan v Rio bolj šit od vremena, mi je bilo vseeno norooo!!! Sam sem bil v Riu že pred 3 leti in pol, tako da sem komaj čakal, da se spet sprehodim po Copacabani in si privoščim vodo iz svežega kokosa na plaži.

Kot sem vam že povedal, sem v Rio letel z Yukooooo hehehehe! Kot da se nimava že dovolj v Dubaju, ko sva skupaj 24ur/dan, se morava odpraviti še skupaj v Rio. Ko smo oddajali želje za mesec Oktober sva kot željo zapisala, da želiva oba leteti v Rio in dali so nama kar dva, vendar na drugega letita en dan pred mano s Tilnom hehehe! Mogoče se bomo videli za minuto, ko se bomo mi izkrcavali oni pa vkrcavali v isto letalo.

Že na samem začetku smo imeli smolo z vremenom v Dubaju, saj smo imeli gosto meglo in letala nekaj časa sploh niso vzletala. Tako smo namesto ob 7:10 zjutraj vzleteli šele ob 8:40. Eno uro in pol smo čakali na dovoljenje za vzlet in razlagali potnikom, kaj se dogaja. Let je bil dolg več kot 14 ur. Vmes smo imeli 4,5 ure počitka in z Yuko sva vzela isto izmeno. Nad potniško kabino imamo 10 postelj, kjer se lahko malce spočijemo oz jaz sem spal kot dojenček. Še posebej mi paše, ko je kakšna turbulenca...zaspim u minuti! ;-)))) Fajn je, ko letiš z nekom ki ga poznaš, še posebej, če je to tvoja soseda in zelo dobra prijateljica. V Rio smo prileteli ob 16:00 saj je Rio 7 ur pred Dubajem. Sonce je že zahajalo, tako da smo prispeli v hoteli, ko je bila tema.

Z Yuko sva bila zopet soseda hehehe

v eni od najinih sob

Rio de Janeiro (v prevodu iz portugalščine pomeni Januarska reka) je ime mesta in zvezne države v jugovzhodni Braziliji. Mesto slovi po plažah Copacabana in Ipanema, obkroženima s hoteli, po velikem kipu Jezusa, znanem kot Kristus Odrešenik (Cristo Redentor) na gori Corcovado in po vsakoletnem karnevalu. Poleg tega ima največji gozd znotraj kakega urbanega območja, ki se imenuje Floresta da Tijuca. Rio de Janeiro ima okrog 6.150.000 prebivalcev. Število prebivalcev na razširjenem področju mesta ocenjujejo na 10-13 milijonov. Za São Paulom je drugo največje brazilsko mesto, do preselitve prestolnice v Brasílio v letu 1960 pa je opravljalo tudi to nalogo.

Kraj, kjer danes stoji mesto, so januarja 1501 kot prvi Evropejci dosegli portugalski raziskovalci, ki jih je vodil Italijan Amerigo Vespucci. Mislili so, da je Guanabarski zaliv rečno ustje, zato so ga poimenovali Januarska reka. Mesto je bilo ustanovljeno šele 1. marca leta 1565, ko ga je portugalski vitez Estácio de Sá v čast svojega kralja Sebastijana I. imenoval São Sebastião do Rio de Janeiro (Sveti Sebastijan Januarske reke). Mesto je zraslo ob vznožju gore Sladkorni stožec (Pão-de-Açúcar), vendar so ga kasneje v skladu s srednjeveškim načinom obrambe trdnjav prestavili vrh Grajskega griča (Morro do Castelo). Kljub temu, da se mesto po večini lahko uvršča med najsodobneje urejena na svetu, veliko prebivalcev živi v favelah z zelo slabimi življenjskimi pogoji.

Yuka se ni počutila vredu, vendar je kljub temu želela z mano na večerni sprehod po plaži. Vzela sva lokalni avtobus, ki ustavlja pred hotelom in se odpeljala na plažo. Hotel se namreč nahaja v predelu Leblon, malce naprej od Ipaneme in Copacabane. V bistvu se nad hotelom nahaja favela. Favela je revni predel mesta, kjer je ogromno kriminala. Menda se še policija ne upa tja. V bistvu sem že pozabil, kako se je voziti z busom v Riu. V sekundi, ko sva se usedla na bus, sem dobil flash back. OMG, dobro da sva sedela. Voznik vozi, kot bi mu šlo za življenje! Na postajah se vstavi za 2 sekundi in oddrvi naprej kot strela! ;-)))

Z Yuko sva si privoščila kokos, se vsedla na plažo in opazovala Brazilce pri igranju odbojke. Res so nekaj posebnega...tako sproščeni, polni energije in izgledajo, kot da bi bil edini problem v njihovem življenju, kako najbolje izkoristit dan na plaži hehehe! Ko sva spila kokosovo vodo, ki by the way nima niti malo okusa po kokosu, sva prosila prodajalca, da nama ga še odpre, tako da sva s pomočjo koščka kokosove lupine, pojedla še meso znotraj kokosa.

mnjamiiiiii kokos po 3 letih

Yuki je bilo všeč kokosovo meso

noč na Ipanemi

Naslednji dan je bilo prečudovito vreme. Ker se Yuka še vedno ni počutila ok, sem se še z dvema puncama dogovoril, da se pred zajtrkom odpravimo na jutranji tek po Ipanemi. Aaaaaaaa kolk je to faaaaajn! Vsi laufajo, telovadijo, igrajo odbojko, ful se vsi športno udejstvujejo, kar mi je zelo všeč. Po teku je sledil zaslužen zajtrk. Po odličnem samopostrežnem zajtrku v hotelu sem se z Yuko odpravil na hotelsko plažo in na bazen za dobro uro, saj smo imeli ob 12:30 že wake up call za let v Buenos Aires.

foto shooting na hotelski plaži

vreme je bilo odlično

privoščil sem si jackuzzi ;-)

naš hotel Sheraton v Riu

Yuka se je počutila vedno slabše in takoj po pristanku v Buenos Airesu šla bruhat v stranišče na letalu. Prav boga je bila. V Buenos Airesu je bil slučajno ravno na dopustu Martin, moj tenis partner, tako da mi je rekel, da naj ga pokličem in me bo peljal ven. Yuko sem spravil spat, mi pa smo z ekipo najprej odšli v odlično grill restavracijo Siga la vaca (Sledi kravi), kjer imajo sistem all-you-can-eat in odlično meso. Argentina je še posebej znana po najboljši govedini, vendar jaz je na žalost ne jem veliko, tako da sem si privoščil odličnega piščanca. Poleg tega so imeli velik solatni bar in vsak je naročil še rdeče vino. Kap me je zadela, ko so vsakemu prinesli ne samo kozarec rdečega, temveč celo flašo!!!!! Haloooo a ste normalni, če jaz spijem celo flašo, me boste nesli domov. Uspelo mi je spiti malo več kot pol steklenice hehehehe. Plačali smo okoli 20 EUR, kar je zelo poceni za vse, kar smo dobili za ta denar.

Ravno prav opit sem se vrnil ob 23:30 nazaj v hotel in malo čez polnoč je Martin potrkal na moja vrata. Še ves zadet od vina, sem ga bil ful vesel in nisem mogel verjet, da se srečava na drugem koncu sveta. Odpeljal me je k svojemu prijatelju, ki je ravno praznoval rojstni dan. Martinova sestra Carolina je spekla torto (s karamelnim namazom dulce de leche) in okoli 1:30 smo se odpravili ven. Haloooo jst bi moral že spat, ker sem bil kao ful zmatran, ampak kolikokrat pa imaš priložnost, da te lokalec pelje naokoli in predstavi nočno življenje Buenos Airesa. Odpravili smo se v nočni klub, podobno diskoteki, kjer smo plesali do 6h zjutraj. Komaj sem še hodil, ko me je pripeljal pred moj hotel. Z Martinom sva se dogovorila, da če se bo zbudil pred poldnevom, da me pokliče v hotel in pelje po mestu, vedar sem se sam zbudil šele okoli 13:00, Martin pa še kasneje. Vreme je bilo odlično. Temperatura se je gibala okoli 20 stopinj, ravno prav za sprehod po mestu. V Argentini je namreč sedaj pomlad. Tako sem se sam (Yuka je šla bolj zgodaj še z eno punco na avtobus hop on hop off) odpravil peš okoli hotela, do ulice Florida in do simpatičnega trga Plaza de Mayo, ki ga obkrožajo mestna hiša, Casa Rosada ter hiša Buenos Aires Cabildo, nekdanja mestna hiša in kasneje vladna palača, v kateri pa se danes nahaja muzej.

pogled na mesto iz moje hotelske sobe

okolica našega hotela

spomenik pred začetkom ulice Florida

Mestna hiša na Plaza de Mayo

Buenos Aires Cabildo na Plaza de Mayo

Casa Rosado ob Plaza de Mayo

spomenik na Plaza de Mayo

pogled na Avenijo 9.julija

Gledališče kjer uprizarjajo Tango show

Gledališče Colon

Pogled iz mestnega parka na naš hotel

Buenos Aires je glavno in največje mesto v Argentini. Nahaja se na zahodnem bregu ustja reke Río de la Plata, na severovzhodni obali Južne Amerike. Večina zgradb v mestu je zaznamovala praktična potreba, z določenimi elementi, ki spominjajo na Barcelono, Pariz in Madrid – vključno s tipičnimi italijanskimi in francoskimi elementi. V predmestjih Buenos Airesa se je rodil tudi strastni ritem tanga, ki ima sedaj že več stilov in se je nadalje razvijal širom sveta.

Za naslednji Rio-Buenos Aires, ki ga imam 25.10. sem se dogovoril z Martinovo sestro Carolino, da me pelje na pravi tango show, saj bo Martin takrat že v Dubaju. Bomo videli, če se nam bo uspelo kaj dogovorit...;-))) Kljub temu, da ne bom letel z Yuko, pa bo kot za nalašč takrat v Riu tudi Renata in sicer na business promotion. Prijavila se je, da bi predstavljala Emirate na sejmu turizma in bo nastanjena v istem hotelu kot jaz. Ona bo v Riu kar 6 dni in od tega bo morala biti 3 dni na sejmu, ostalo pa uživancija! Še celo mami bo pripeljala iz Sao Paola, tako da bosta lahko skupaj uživali v Riu. In končno bom tudi jaz spoznal svojo "bodočo taščo"!;-)))

Skratka po Buenos Airesu smo leteli nazaj v Rio, kjer smo ostali še 24 ur. V Rio smo prileteli malo čez polnoč in naslednje jutro se je večine ekipe odpravila na organiziran izlet po mestu. Tudi Yuka je šla  njimi, jaz pa sem se zaradi slabega vremena raje odločil, da grem po svoje...najprej sem se z busom odpravil v center mesta, kjer sem se sprehajal po nabitih ulicah in si kupil popularne brazilske japonke Havaianas. Nato sem se odpravil do bližnjega trga Tiradentes, kjer se nahaja kip Dom Pedra I. Medtem ko sem tam sedel, da si malce odpočijem, pristopi k meni nek brazilec in me ogovori, kaj počnem tukaj. Odgovoril sem mu, da čakam, on pa mi odgovori, da to ni ravno najprimernejše mesto za čakanje! Halooooo, čist sem se usral. Čudno mi je bilo, zakaj je trg toliko prazen, vendar mi je prijazen brazilec razložil, da trg obkrožajo mnogi brezdomci in drogaraši, ki napadajo turiste, saj potrebujejo denar za drogo. Usmeril me je na ulico Lavradio, kjer je ravno takrat potekal sobotni sejem. Sprehodil sem se po celi ulici in občudoval ročne in antične izdelke, ki so jih ponujali domačini ter prispel do predela Lapa in njenega znamenitega 64m visokega in 270m dolgega mostu iz leta 1750, po katerem se še vedno vozi znameniti tramvaj v predel Santa Teresa. Most je bil zgrajen z namenom, da ljudem ki živijo v Santa Teresi dobavijo pitno vodo iz nižje ležečega Ria. Sprehodil sem se še do glavne avenije Rio Branco in si od zunaj ogledal še čudovito mestno gledališče, ki je bilo pred kratkim obnovljeno in sprejme 2.244 obiskovalcev, mestno hišo, nacionalno biblioteko in Narodni muzej likovnih umetnosti. Kasneje sem in se z metrojem odpeljal nazaj na Ipanemo, kjer sem obujal spomine izpred 3,5 let ter se odpravil na kraj zločina, oziroma hostel, kjer sem takrat bival. Nato sem zavil še v svojo najljubšo restavracijo, si privoščil kosilo in se peš od Ipaneme bos po plaži odpravil nazaj do našega hotela. Kako dobro uro sem hodil in užival ob sicer oblačnem vremenu, občasno je tudi malce rosilo. Kako je vse to izgledalo, pa si lahko pogledate spodaj:

Pogled iz hotela na Leblon in Ipanemo

Nad hotelom se nahaja ena izmed favel

Gneča po ulicah centra Ria de Janeira

Zanimiva arhitektura iz 18.stoletja

Spomenik Dom Pedra I.

Stavbe, ki so obkrožale trg Tiradentes

Sobotni sejem v Rio de Janeiru

Po ulici je odmevala glasba v ritmu sambe

živahni predel mesta Lapa

znameniti most v Lapi

Mestno gledališče iz leta 1909

Mestna hiša Ria de Janeira

Nacionalna biblioteka

Narodni muzej likovnih umetnosti

spomenik pred mestno hišo

ne najbolj moderen metro v Riu ;-))

ulica, kjer se nahaja večina hostlov

moj je bil na številki 18!

rdeča zastava označuje prepovedano kopanje

moj hotel v daljavi in pot ki sem jo prehodil

odlična pogruntavščina za vaje

znamenita ulica ob plaži polna tekačev

Ko sem prispel v hotel, sem si privoščil še 2 uri spanca, preden so nas poklicali za odhod nazaj v Dubaj. Let je bil ponovno dolg cca. 14 ur. Yuka se je počutila že malce boljše. Tokrat nama ni bilo usojeno, da bi bila v isti izmeni za počitek! ;-)) Bi bilo že preveč kičasto!

Po Riu sem imel še 3 turnarounde, čez 3 dni (25/10) pa zopet na isto pot v Januarsko reko in Dobri zrak hehehehe!!! Kolk se smešno sliši, če prevedeš Rio de Janeiro in Buenos Aires v slovenščino! Danes smo dobili tudi urnik za drugi mesec, ko bi moral biti na rezervi. Ker pa imam 5 dopusta (ko z Renato prideva v Slovenijo) pa so se me usmilili in mi dali rezervo le zadnji 5 dni v mesecu. Pred dopustom pa letim v Milano, po dopustu pa v Teheran in Houston (če ga ne bom zamenjal za kaj krajšega, ker menda starši zopet prihajajo u posjetu).

Takole se pa zabavamo v Dubaju z Yuko in Renato, med leti, ko nam je dolgčas hehehehehe:

Vesoljci napadajo Dubaj

Lahko ti podarim samo ljubezen...;-))

Skratka to bi bilo "na kratko" vse, kar se je dogajalo z mano v zadnjih 14 dneh. Sedaj pa bi vas malce prosil za pomoč in sicer za namige, katere kotičke Slovenije priporočate za ogled, saj bova z Renato na obisku v Sloveniji le 7 dni! Predloge mi lahko pošljete kar tukaj preko komentarjev ali pa na moj osebni mail, če ga imate.

Že vnaprej se vam zahvaljujem za vse vaše predloge in se kmalu spet vidimo hehehe! Uživajte max in malce lepega vremena prišparajte za začetek novembra, ko prideva midva na obisk!

Papa
Andrej

Vroči Senegal in zopet za 5 dni domov

Aloooooo,

evo spet se mal oglašam! Sej ne morem verjet...ravnokar je bil 30.000 obiskovalec na mojem blogu v dveh letih, od kar pišem tale blog hahahaha!!! Svaka čast! Očitno vam je res všeč! Všeč mi je tudi to, da ko se dobim s prijatelji, ne izgubljam časa z opisovanjem svojih layoverjev, ampak se lahko posvetimo bolj aktualnim temam. ;-))

Moj zadnji layover je bil Senegal, še pred tem, sem se pa na vrat na nos odločil, da se prijavim za napredovanje v SFS-a (Senior Flight Stewarda), saj so dali razpis na portal 23.9. Glede na to, da sta pogoj za prijavo opravljeni dve delavnici o vodenju in razgovor z managerjem sem si hitro pogledal razpored delavnic in kot naročeno sem bil prost 25.9. za delavnico imenovano Managing Our Business (upravljanje s našim poslom) in 30.9. za delavnico imenovano Creating Sparkle and Inspired People (ustvarjanje iskrice in inspiriranih ljudi). Takoj sem pisal mail tudi asistentki mojega managerja in se naročil za razgovor 1.10., saj je bil razpis odprt do 2.10. Vse se je izšlo kot da bi bilo namenjeno! ;-)))

Med obema delavnicama sem zopet letel v Senegal, Dakar, kjer smo ostali celih 48 ur. Let je trajal skoraj 10 ur brez večjih zapletov, razen sproženega alarma za dim v enem izmed stranišč v economy razredu. Nek potnik se je namreč odločil, da bo prižgal cigareto in seveda se je sprožil alarm, katerega sem jaz osebno in tudi tudi ostala ekipa slišala prvič v življenu (kljub temu, da smo se na Collegu učili, kako se sliši alarm, ko gre za dim na letalu) Zanimivo je bilo to, da smo vsi odreagirali zelooo hitro in prisebno. Takoj ko smo slišali triple low chime every 30 seconds smo leteli k stranišču z gasilnim aparatom in masko, kjer je utripala luč za dim. Kolega Hayge je odprl straniščna vrata od zunaj in tipa dobesedno vrgel iz stranišča ter pogasil cigaretni ogorek v smeteh, saj bi lahko vodilo do požara na letalu, kar bi bilo lahko usodno. Tip se je tako tresel, poleg tega pa so ga vsi potniki ozmerjali in zahtevali, da gre ob pristanku v Senegal v zapor. Komaj smo pomirili potnike, ki so bili vidno razburjeni, saj so se zavedali, v kaj bi to lahko pripeljalo.

Tokrat sem se odločil, da v Dakarju ne grem nikamor, saj sem se že z Ano februarja opravil na suženjski otok Goree in roza jezero. Naslednje jutro sem šel na tek okoli hotelskega resorta. Prav pasalo je, saj ni bilo tako vroče kot je še vedno v Dubaju! ;-) Sedaj se pripravljam na 10km maraton, ki bo 25.januarja v Dubaju! Upam, da bom dobil prost dan, da se ga bom lahko udeležil.

Vreme je bilo odlično...sonce je pripekalo, bazen je vabil in odločil sem se, da se po teku in zasluženem obilnem hotelskem zajtrku, odpravim na bazen. Najprej sem preplaval 20 dolžin v bazenu, nato pa nastavil sončnim žarkom. Pol ure kasneje se mi je pridružila še kolegica Myriam iz Alžirije.

Na vročem soncu sem zdržal eno celo uro in se prestavil v senco, ker je okoli 1h popoldan že zelooo pripekalo. Myriam pa je kar vztrajala in vztrajala v bazenu kljub mojim opozorilom, da se čim prej premakne v senco. Pod senčnikom sem začel študirati material za drugo delavnico in se po eni uri odločil, da se prestavim v sobo. Voda in sonce sta me tako zmatrala, da sem se samo še prevrnil v posteljo in si privoščil popoldanski počitek! ;-) Myriam pa je kar čvekala v bazenu z ekipo iz druge letalske družbe, saj si ponavadi hotel delimo še z osebjem drugih letalskih družb. Zvečer smo se z ekipo odpravili na večerjo v bližnjo restavracijo z morsko hrano, kjer sem si privoščil okusno ribo na žaru. S črncem Haygom, pol Nigerijcem in pol Bolgarom, sem se dogovoril za teniški dvoboj naslednje jutro, saj so bila ob hotelu tudi 4 teniška igrišča. Ob večerji se je pohvalil, da je kot otrok zmagoval na številnih teniških turnirjih, tako da sem pričakoval težek dvoboj! ;-)))

Pa se je izkazalo, da je imel prejšnji večer samo dolg jezik. ;-)))) Premagal sem ga s 6:3 in ponosno odkorakal z igrišča hehehehe!!! Novi Wilsonov lopar, ki sem ga kupil pri sportsdirect.com v Ljubljani je očitno res čudežen. Do sedaj sem z njim premagal vse, s katerimi sem igral! ;-))) Če 3 ure smo imeli zbor v recepciji za odhod proti Dubaju. Myriam je prišla vza zatečena, solze so ji tekle iz oči, ni mogla niti gledati. Povedala nam je, da je jedla rakce in da ima očitno alergijo, jaz pa sem bil prepričan, da je fasala sončarico. Dan prej se mi je še režala, ko sem bil jaz čisto opečen, naslednji dan pa je prišlo za njo. Revca na letalu ni mogla nič, tako da smo jo posadili na sedež v business classu, kjer je deadheadala nazaj v Dubaj (beri: potovala kot potnik) in prespala večino leta, medtem ko smo v businessu ostali samo še jaz in francoz ter SFS, ki pa je bil iz Hrvaške. Ful je bilo lušno, če verjamete...polni smo bili!!!! Nobenih menijev nismo imeli za povratni sektor, pojma nismo imeli, kakšno hrano strežemo, poleg tega pa nam je sploh niso dali dovolj, tako da tipa, ki je bil odgovoren za catering nismo spustili iz letala, dokler nam ni zagotovil zadosti hrane za dva obroka, saj je bil let ponovno dolg več kot 9 ur. Zjutraj smo vsi izmučeni končno prispeli v Dubaj. Najprej sem šel spat za 8 ur, nato pa sem moral izpolniti še 60 strani dolg delovni zvezek za drugo delavnico za vodje, ki smo jo imeli naslednji dan.

Že na prvi delavnici je bilo zelo zanimivo, na drugi pa še bolj, saj se jo je udeležila tudi kolegica Audrey iz Fidžija, ki je prišla v Dubaj istočasno, kot jaz in je bila na Collegu v paralelki. Zafrkavali in smejali smo se cel dan, še posebej, ko je Audrey prišla v uniformi na delavnico, dress code pa je bil smart casual hehehehe!!!!! Naslednji dan sem imel dogovorjen sestanek pri managerju, ki sem ga by the way videl prvič u lajfu. Pogoj za prijavo za SFS-a sta namreč opravljeni obe delavnici za vodje ter sestanek z managerjem. Do sedaj zamenjal že kar nekaj managerjev. On je moj tretji manager. Po novem sistemu, vsakič ko napreduješ, spremeniš managerja, saj imajo razdeljene po razredih, v katerem delaš. Po pol ure prijetnega pogovora in deljenja izkušenj mi reče, da sem primeren material in da se lahko naslednjič prijavim za SFS-a! Naslednjič?!?!? Kako?!?!? Ne čujem dobro?!?!! "Zakaj pa ne sedaj" sem ga vprašal? Saj se razpis zapre jutri?!?!? In mi je razložil, da morata biti delavnici in razgovor opravljen pred odprtjem razpisa! Halooooo, to pa nikjer ne piše sem si mislil! Kr neki... Rekel mi je da bodo itaq razpisali zopet čez 2 meseca, tako da naj nikar ne skrbim! Vseeno sem bil kar razočaran, saj sem se v glavi že začel pripravljat za SFS-a. Itaq nič ne morem, sprijaznil sem se z dejstvom, kljub temu pa sem klinil na Prijavi se na portalu. Pa da vidimo, če bo šlo skozi tokrat...če ne zdej pa čez 2 meseca! ;-))))

Po intervjuju sem imel Kuwait in Yemen z Yuko ter 5 dni off + rest day pred letom v Rio in Buenos Aires, ki sem ga dobil skupaj z Yuko. Odločil sem se, da presentim domače in prijatelje in grem domov za 5-6 dni. Da bi šel lahko za 7 dni sem zamenjal popoldanski Yemen (čeprav ga nisem hotel, ker bi letel z Yuko) za nočni Karachi, tako da bi lahko že 3.10. zjutraj, direktno iz Karachija letel domov. Rezerviral sem si tudi že GoOpti, budget prevoz iz Benetk. Med Kuwaitom in Karachijem sem imel le 11 ur počitka, kar je minimalni zahtevan počitek med dvema letoma. Ker pa smo iz Kuwaita zamujali in prileteli v Dubaj 12:39, smo bili točno 9 minut prepozni, za mojih 11ur počitka, tako da so mi avtomatsko spremenili in odstranili moj nočni Karachi ter dali na CAN USE. Čakal sem skoraj do 17h in držal pesti, da mi naslednji dan ne dajo ničesar in da grem lahko 3.10. že domov. Pa ni uspelo. Ob 17h sem pogledal roster in žalostno ugotovil, da so mi dali popoldanski Karachi, tako da bi bilo vseeno, če bi letel v Yemen z Yuko. In tako je splavalo po vodi, da bi šel domov že 3.10. Tudi vplačni GoOpti je šel v maloro. Hvala bogu so bili tako prijazni in razumevajoči na GoOptiju, da so mi povrnili 20 EUR od vplačanih 30 EUR za rezervacijo v obliki promocijske kode za naslednji prevoz.

Iz Karachija sem priletel ob 22h zvečer in se v minuti odločil, da se z Lufthanso ob 1:25 ponoči odpravim proti Frankfurtu, ter naprej z Adrijo direktno v Ljubljano, Yuka pa v Indijo na poroko svoje prijateljice. Na brzino sem spakiral in se odpravil na letališče, kjer me je čakalo presenečenje. Ground staff mi je namreč takoj povedal, da majo za osebje dress code in da ne smem na letalo s kavbojkami in da naj se preoblečem v hlače. Haloooooo, sam jst nimam hlač s sabo! Kaj zdaj?!?!!? Hvala bogu sva s Tilnom dala Yuki najin ključ od vhodnih vrat pred parimi dnevi, tako sem poklical Yuko, naj mi na letališče v hitrem postopku prinese hlače iz moje omare. Minuto pred zaprtjem check-ina sem se pojavil s hlačami! OMG!!!!! ;-))))

Ampak to še ni konec presenečenj!!!! V Duty Freeju sem kupil tudi 2 šteki cigaret (kot vedno), saj so 3x cenejše kot pri nas. Ampak žal nisem imel sreče, saj me je uslužbenec na carini v Frankfurtu ustavil in mi zaračunal carino, pa še kazen, ker sem šel čez oznako, da nimam nič za prijaviti. Zato sem poleg cene, plačal še skoraj 60 EUR carine in kazni! A lahko še kej nooooooooo!!!! ;-)))))) No zdej vem, da lahko v EU prinesem samo eno šteko cigaret. Jah kaj čmo...iz napak se učimo! ;-))) Na tem popotovanju iz Dubaja v Ljubljano sem se res naučil veliko in plačal za to primerno!!!!!

S prihodom sem presenetil tako domače, kot tudi prijatelje. Včeraj me je Andreja s svojim sinom Maticem povabila, da se jima pridružim na izletu na morje in imeli smo se čudovito! Vreme je bilo kot naročeno. Čeprav med vožnjo mimo Nanosa ni tako izgledalo, smo imeli na obali cel dan sonček in čez 20 stopinj!!!!! Tole je pa dokaz:

Počakali smo na sončni zahod, se zapeljali še do Portoroža, kjer smo si privoščili sladoled in "okusne" palačinke, dočakali ognjemet, našli nevesto, zaplesali par foxtrot korakov na provizorični terasi in bili ready za povratek proti domu! Nepozaben dan!!!! Hvala Andreja in Matic :-*!

Pojutrišnjem pa nazaj v Dubaj! V sredo namreč letim z Yuko v Rio in Buenos Aires (Rio ena noč, Buenos Aires ena noč in nazaj v Rio še za eno noč)! V Riu sem namreč že bil sam nekaj let nazaj, preden sem se pridružil Emiratom, ampak komaj čakam da se vrnem na Ipanemo in Copacabano!!!! Pa še Yuka bo z mano! Kaj si lahko še želiš! ;-)))) Bom poročal, ko se vrneva iz 5 dnevnega popotovanja.

Do takrat pa uživajte in čakam na vaše komentarje! ;-)

Papa
Andrej