Ramadan kareem vsem ;-)

Živjo živjo,

a ste me že kej pogrešal hehehehe? Zdej se pa res že dolgoooo nisem oglasil! Sooorry!!!! Mam pa zato toliko več za povedat! ;-)) Še predno pa se posvetim svojim dogodivščinam na letih, naj vam povem, da smo pred 3 dnevi začeli z Ramadanom, ki bo trajal približno en mesec, kar pomeni da čez dan ne smemo jesti, piti ali kaditi v javnosti. Ko pa pade noč, pa navali narod, najprej v mošeje, potem pa za mizo. Sledi iftar - obrok s katerim prekinejo post, ki najpogosteje vključuje datlje in vodo, nato pa prava pojedina.Tudi nobenega nočnega življenja ne bo 30 dni, tako da nič žuranja, razen na layoverjih hvala bogu! ;-))) Za tiste, ki ne veste kaj je Ramadan, naj povem, da je to mesec posta, mesec duhovnosti, miru, ljubezni in prijateljstva. Veliko muslimanov donira nekaj procentov svojega zaslužka tistim, ki denar zares potrebujejo. Zelo zanimivo je tudi to, da nikoli ne vemo točno, kdaj se mesec Ramadan pravzaprav začne, saj se lunin mlaj lahko zamakne za kak dan, zato imamo astrologe in astronome, ki opazujejo nebo in nam šele dan pred po izračunih pričakovanem mlajem sporočijo, ali pričakovani datum drži in kdaj točno se začne in prav tako, kdaj točno se bo mesec Ramadan končal.

Prejšnji blog sem zaključil s tremi indijskimi zaporednimi nočnimi (!!!) leti, ki so me čisto uničili, tako da sem kar malo zbolel. Komaj sem prišel k sebi v tistih dveh dneh pred Glasgowom, ki sem se ga še posebej veselil, saj ga še nikoli prej nisem delal. Nastja in še ene par kolegov mi je dalo nasvet, da naj se odpravim do glavnega mesta Škotske in si ogledam čudovit grad, ki se bohoti na hribu Edinburgha. Edinburgh je postal glavno mesto Škotske leta 1437 in je za Glasgowom drugo največje mesto na Škotskem. S purserko Royo iz Irana sva se odpravila na cca. 40 min vožnjo z vlakom iz Glasgowa do Edinburgha. Peljali smo se po čudoviti pokrajini in šele takrat sem se zavedel, koliko dejansko pogrešam slovensko naravo, polja in gozdove. Pogled skozi okno mi je resnično jemal sapo. Za povratno vozovnico do Edinburgha sva odštela 12 škotskih funtov. Škotski funt je bila uradna valuta Kraljevine Škotske, ko je bila le-ta še neodvisna država. Po politični in monetarni združitvi Kraljevine Škotske s Kraljevino Anglijo, ki se je zgodila v letu 1707, je postala uradna valuta na Škotskem britanski funt. Kljub temu nekatere Škotske banke še danes izdajajo škotske funte, ki po večini sicer krožijo le po Škotski, a je z njimi mogoče kupovati tudi v drugih delih Velike Britanije. Razmerje z britanskim funtom pa je 1:1.

Ko sva se pripeljala na postajo sva najprej zagledala ogromen stolp, visok cca 61 metrov, ki se imenuje Škotski spomenik, iz katerega imate na različnih ploščadih čudovit razgled na staro mestno jedro in njegovo okolico. Na razgledne ploščadi se lahko povzpnete po spiralastih stopnicah, ki vodijo prav do vrha stolpa.

Midva z Royo sva se direktno povzpela kar na hrib, na katerem stoji po mojem mnenju eden najlepših gradov. Za ljubitelje Harry-ja Potterja naj povem, da so ogromno prizorov posneli na Škotskem in sam Harry Potter naj bi se rodil ravno v Edinburghu.! ;-))) Ko sva prispela do kraja, kjer se kupijo vstopnice sva na najino veliko razočaranje zagledala ogroooomno vrsto ljudi, ki so potrpežljivo čakali na nakup vstopnic. Hvala bogu, sva sredi vrste zagledala našega pilota in kopilota, ki sta malo pred nama odšla od hotelskega zajtrka proti Edinburghu in sta bila skoraj že na vrsti, tako da sva jima zavpila, da kupita vstopnici še za naju. Vstopnica je stala 16 funtov. Sledil je ogled gradu, in nekaj utrinkov si lahko pogledate tudi na spodnjih fotkah:

na poti proti gradu-čudovita arhitektura

61m visoki škotski spomenik

Roya na stopnicah proti gradu

ulica pred gradom

vhod v grad

pogled iz grajskega hriba

znamenitosti in plan gradu

pogled na Edinburgh iz gradu

topovi iz starih časov

z Royo sva se vrnila v stare čase

top, ki ustreli vsak dan točno ob enih!

pogled na drugo stran Edinburgha

tipično oblačilo Škota z dudami

škotski nacionalni vojni spomenik

pokopališče za vojaške pse...kolk lepo!

Edinburgh leta 1793 in danes ;-)

maketa gradu

na ulicah so zvenele dude

Po ogledu gradu sva se odpravila še do bližnje restavracije, kjer sva se okrepčala z vročim čajem in sendvičem. Vreme je bilo perfektno. Okoli 18 stopinj, prijetno sveže za razliko od Dubaja, kjer je bilo že takrat okoli 40 stopinj, sedaj pa je že okoli 48 stopinj čez dan aaaaaaaaaa! Po krajšem oddihu sva se odpravila nazaj na železniško postajo proti Glasgowu in v hotel, da sva se lahko spočila, saj smo se čez 2 uri že zbrali v recepciji za povratek nazaj v Dubaj. Let je kar precej dolg in če se ne spočiješ pred letom, lahko kar pošteno gagaš, še posebej, če je poln let!

Po Glasgowu sem imel dan in pol počitka, nato pa končno malo Afrike. Odletel sem v Gano in njeno glavno mesto Akro. Republika Gana je obmorska država v Zahodni Afriki, ki na severu meji na Burkino Faso, na vzhodu na Togo, na jugu na Gvinejski zaliv, ter na zahodu na Slonokoščeno obalo. Ana mi je že pred letom povedala, da letim z njeno najboljšo prijateljico Liz iz Amerike in njenim fantom Eddijem iz Gambije. Prav dobro smo se imelo. Najprej smo imeli eno nočitev v Akri, nato smo naslednji dan naredili čarter prevoz do Slonokoščene obale (do gl.mesta Abidjan) ter nazaj v Akro, kjer smo imeli še eno nočitev. Hvala bogu smo kufre lahko pustili kar v svojih sobah in je bilo super.

Liz in Eddiju sem se pridružil pri partiji tenisa in si za naslednji dan rezervial trenerja za pol ure. Plačal sem ga cela 2 EUR!!!!!! Toliko je to poceni v Gani. Ko sem prišel na igrišče, kjer sem si sposodil tudi lopar, me je čakal natreniran fant, poln energije, ki me je v tisti vročini sprehajal levo in desno, da sem komaj prihajal do sape. V bistvu je bolj sam treniral na meni, kot pa treniral mene. Vmes je prišel kopilot, ki je lokalec iz Dubaja in je rekel: "zakaj ne bi malo začinili igre in dam 250 dolarjev tistemu, ki zmaga igro"! "Haloooooo a si normalen", sem mu rekel..."a ne vidiš, da je tip profi!" Tip je res raztural tenis. Kasneje naju je opazoval nek tip in se pogovarjal z njim in ko sem ga kasneje vprašal kdo je bil, mi je odgovoril, da njegov sponzor! "Sponzor?!? Kak sponzor?" sem ga vprašal. In razloži mi je, da je profesinalni teniški igralec in da gre čez nekaj dni v Turčijo na turnir zastopat Gano! Haloooooooo, a si normalen!!!! Hahahaha in jaz s takim igram tenis!!!!! No ja, naučil me je bolj malo, spotil sem se pa kar precej. V Dubaju sem pozabil tudi repelent proti komarjem, saj je v Gani zelo prisotna malarija, zato je potrebno biti zelo pazljiv! Pa mi je ženska pri teniškem igrišču, kjer sem si sposodil lopar v njihovi črnski angleščini, da sem jo komaj razumel, mirno razložila, da če bom igral tenis in skakal po igrišču, me komarji itak ne bodo ulovil in da se nimam česa bati!!!! Hahahahaha ta je bila dobra!!! Žal nisem naredil nobenih fotk v Gani, ker se nisem premaknil iz hotela. Razen ko sem šel 200 m stran na ulico, kjer so prodajali svež mango in papajo, ki sem si ju nabavil za domov, saj sem pričakoval goste iz Slovenije.

Čez 2 dni sta prišla namreč na obisk prijatelja Tanja in Sebastijan! Prispela sta okoli polnoči na letališče in zmenili smo se da mi poringata, kdaj bosta pišla čez kontrolo, saj zna včasih trajati tudi več kot eno uro. Z Renato sva jih šla iskat in Sebastijan je priletel čisto bolan. Z Renato sva mu skuhala jaz čebulno juho in Renata česnov in ingverjev čaj. Celo noč se je potil in zjutraj je bil neverjetno kot nov!!! Očitno dela ta kombinacija čudeže. Če vas zanima recept, vam ga z veseljem povem!

Pred njunim prihodom sem naredil cel plan, kam ju bom peljal in plana smo se več ali manj kar držali! ;-) Najprej sem jima razkazal svoje stanovanje in okolico (trgovine, restavracije, puščavo,...). Hvala bogu sem uspel zamenjati en dolg let, ki sem ga dobil na urniku, za krajšega enodnevnega, tako da sem imel med njunim 9 dnevnim bivanjem v Dubaju samo 2 krajša leta, samo sta bila nočna, tako da sem manjkal ponoči, zjutraj pa ko sta se onadva prebudila, sem šel jaz počivat! Hvala Yuki in Renati, da sta mi priskočili na pomoč in ju peljali mali naokoli. Yuka jih je en večer, ko sem šel jaz počivat pred letom, peljala v največji šoping center na svetu - Dubai Mall in na največje plesoče fontane. Renata pa jih je v ponedeljek, predzadnji večer peljala v Zinc, kjer je bil tradicionalni Monday Crew Night. V 9 dneh smo si ogledali vse največje šoping centre, peljal sem ju na plažo (kjub temu, da je bilo že krepko čez 40 stopinj zunaj), pa v Dubaj Marino na Jumeirah Walk, šli smo tudi v Abu Dhabi in si od znotraj ogledali eno največjih mošej na svetu, šli smo na večerjo v enega najdražjih in najprestižnejših hotelov na svetu Burj Al Arab s 7 zvezdicami, ogledali smo si tradicionalni Madinat, povzpela sta se na najvišjo stavbo na svetu Burj Khalifo, odpeljal sem ju na konec palme do hotela Atlantis, kjer smo cel dan uživali v enem najhitrejših vodnih parkov na svetu Aquaventure (najhitrejši tobogan = prosti pad), s Tilnom smo šli na jetski, pa po tržnicah (zlata in začimb) se vozili s tradicionalnim čolničkom "abro" po creeku, pa še nekaj nočnega življenja sta izkusila in seveda obvezni jeep safari po puščavskih sipinah in tradicionalno arabsko večerjo sredi puščave ob spremljavi trebušne plesalke in romantičnega sončnega zahoda. Zadnji večer pa smo si naredili kar home party in zažurali kar pod domačo streho, kjer je bila prijetna klima. Mislim, da sta se imela super in da se bosta še vrnila! Naslednjič malo prej kot junija oz po septembru ko bo temperatura malo bolj znosna in bomo lahko več časa preživeli zunaj!;-)))) Tole so pa utrinki iz njunih počitnic v Dubaju:

pred mojim blokom s Sebastijanom

Yuka ju je peljala do Dubaj Mall-a in fontan

na najvišji stavbi na svetu Burj Khalifi

pred tržnico zlata

na tržnici začimb

na abri (trad.čolnom) ki vozi čez creek

tkole zgleda pa prazna abra s skiperjem

na tradicionalni arabski večerji s Tilnom

1 ura jetski-ja je bila zakon

pred Atlantisom na koncu palme

na najboljši osvežilni pijači = Lemon Mint

pred eno izmed največjih mošej v Abu Dhabiju 

pred Burj Al Arabom kjer smo večerjali

notranjost Burj Al Araba je neverjetna

Tanja je bila navdušena!;-)

Tanja in Sebastijan v Madinat Jumeirah

peljal sem ju tudi na naš sedež firme

Renata ju je peljala v Zinc na crew party

Seba pred Burj Al Arabom v Madinatu

Seba v tradicinalni obleki=diš dašu!;-)

Skratka uživali smo 100/h in 9 dni je hitro minilo. Žal pa se nisem 20.6 poslovil le od Sebastijana in Tanje, temveč tudi od najboljše slovenske prijateljice in sodelavke Ane, ki se je odločila, da svojo kariero nadaljuje v Sloveniji, kjer je čudežno za trenutne razmere dobila zelo dobro službo in se odpravila novim izzivom naproti in dala odpoved pri Emiratih. Naredila je tudi poslovilno zabavo, kjer smo se spominjali začetkov in dogodivščin iz letov in potovanj. Ana je namreč prišla v Dubaj le 14 dni pred mano in če se še spomnite, sva skoraj cel februar letela skupaj. In ker nisem vedel, kaj naj ji podarim v slovo, sem ji naredil tole:

Nekako sem poskusil zajeti najlepše trenutke njenega dvoletnega življenja v Dubaju ter po vseh koncih sveta. Zelo je bila vesela mojega darila in obljubila je, da če ji ne bo všeč v Sloveniji, se bo vrnila nazaj v Dubaj. Kljub temu, da se nisva toliko videla, kot bi si želela, jo bom vseeno pogrešal, saj sva se vsake toliko poklicala in povedala kako novo dogodivščino iz leta! ;-)))) Poleg tega pa je bila edina Slovenka poleg Katarine (ki pa je tudi odšla skoraj že pred letom dni), ki mi je bila zares blizu! Z ostalimi Slovenkami, ki so prišle v zadnjih mesecih v Dubaj se v bistvu sploh ne poznam. Razen nekaterih, ki so me prosile za nasvete po mailu, še preden so prišle v Dubaj ali pa so našle moj blog na netu in prosile za pomoč.

Sledil je Milano, kjer sem celega prespal, saj so mi obiski vzeli ogromno energije!;-))) Nato pa zopet malo v Afriko in sicer v Zambijo in Zimbabwe. V Zambiji smo le odložili nekaj potnikov in nadaljevali v Zimbabwe v glavno mesto Harare, kjer smo preživeli eno noč. Prispeli smo v večernih urah in se takoj z ekipo dogovorili, da se dobimo v hotelski restavraciji na večeji...bil je afriški bife in zeloooo okusna hrana! Dnevnica je bila le okoli 50 dolarjev, tako da smo si morali večerjo plačati iz lastnega denarja, če smo hoteli naslednji dan na ekskurzijo v nacionalni park, ki je stala ravno toliko, kot je bila dnevnica. V parku nismo videli veliko živali, vseeno pa je bilo lepo videti floro in favno sredi Afrike.

Zimbabwe je celinska država v južnem delu afriške celine, med Viktorijinimi slapovi, reko Zambezi in reko Limpopo. Na jugu meji na Južnoafriško republiko, na zahodu na Bocvano, na severu na Zambijo, ter na vzhodu na Mozambik. Žal je bilo premalo časa, da bi si ogledali Viktorijine slapove, ki so menda vredni ogleda. Namesto slapov smo si ogledali tole:

Mislim, da komentar ni potreben! ;-))) Najbolj se mi je v spomin vtisnila žirafa, ki se je elegantno sprehajala med zebrami in leni nosorog, ki se ni hotel premakniti iz svojega prostora in je ležal na tleh kot kup nesreče. Šele ko smo močno plosknili, se je predramil in kooomaj vstal. Sploh si ne predstavljam, koliko kil mora imeti taka žival, vsekakor pa je cel napor, da revež sploh vstane. Po mojem nas ni hotel več poslušati in se je raje obrnil in odpujsal stran! ;-))))

Po Zimbabveju sem se zopet odpravil v rodno Slovenijo, ker sem se ponovno srečal z družino in prijatelji. Seveda sem se srečal tudi z Ano in to celo po njenem prvem delovnem dnevu v Sloveniji...odšla sva na sprehod v Tivoli in se zagovorila do poznega popoldneva. Super jo je bilo spet videti. Sredi avg. zopet pridem v Slovenijo in se bomo lahko spet videli! ;-)))) Sej po mojem jo bom sedaj več videl, kot sem jo pa prej v Dubaju hahahahahaha!!! Presenetil sem tudi bivše sodelavce na Kompasu, saj nisem nič omenil, da prihajam, ker nisem že dolgo pisal bloga. Sedem dni dopusta je hitro minilo in moral sem se vrnit nazaj v Dubaj, saj sem imel leta v Kairo in Ugando (gl. mesto Kampala).

Republika Uganda je celinska država v vzhodni Srednji Afriki. Na jugovzhodu meji na Viktorijino jezero, na vzhodu na Kenijo, na severu na Sudan, na zahodu na Demokratično republiko Kongo, ter na jugozahodu na Ruando in Tanzanijo. Resort, kjer smo bivali mi je bil zelo všeč. Nastanjeni smo bili v hotelu z imenom Speke Resort and Munyongo Commonwealth Resort, kjer so imeli celo konje in čudovit ogromen bazen. Žal sem bil preveč utrujen, da bi šel na uro jahanja, zato sem se pa naslednji dan odpravil na sprehod po Resortu, ki se nahaja čisto ob Viktorijinem jezeru, največjem afriškem jezeru in enemu največjih jezer na svetu, ki meji na Ugando, Kenijo in Tanzanijo. Takole je izgledal moj sprehod po resortu:

takole je izgledala moja soba z mrežo
proti komarjem

moj razgled iz sobe na Viktorijino jezero

čudovit Resort Speke...

...s čudovito urejenim parkom naokoli

celo slap je bil sredi parka

tole je bil pa moj pogled med zajtrkom!;-)

tudi konji morajo na jutranji tek

sprehod med konjskimi štalami

kjer sem videl ogromno konjev

in prišel do veliiiikega bazena! ;-)))

videl sem celo ugandske nogometaše

in si privoščil oddih ob bazenu hahaha

še en bazen na drugi strani hotela

tradicionalna kočija, kot so jo nekoč uporabljali

pav z ugandsko zastavo

čudovit park okoli hotela

z neverjetno floro in majhnim slapom

Po Ugandi sem imel 5 dni off in se odločil obiskati Lizbono. Kot zanalašč smo ravno 9.7.2012 začeli leteli z Emirati v Lizbono direktno iz Dubaja, vendar ker je bil prvi let, si nisem upal z nami, temveč sem vzel Emirate do Madrida in nato Iberijo do Lizbone. Prispel sem le 1 uro za Emirati v Lizbono. Kaj sem počel in kako sem se imel, pa v naslednjem blogu. Sedaj je ura že 9 zjutraj in je čas, da grem spat, saj imam jutri ponoči let v Indijo, zato sem bil tudi celo noč pokonci. Obrnil sem si ritem že v Dallasu, kjer sem bil nekaj dni nazaj. Torej poročilo iz Lizbone in Dallasa, kjer sem si ogledal muzej o JFK-ju, ki je bil umorjen ravno sredi Dallasa sledi v naslednjem blogu.
Pridni bod'te pa kej se oglas'te!

Papa
Andrej