Prvi let je za mano - dokaj uspešno! ;-))))

Preživuuuuuuuuuuuuuuuuu!

No pa sem uspešno preživel svoj prvi let u Sirijo! ;-)) Hvala vsem, ker ste držali pesti. Vse skupaj je izgledalo nekako takole:

Let je bil predviden ob 14:10, tako da sem moral biti na letališči 2 uri pred letom. 100 min prej se namreč zaprejo vrata in kdor ne pride do takrat na briefing (sestanek vsega osebja pred letom) ostane doma in ga zamenja rezerva, ki je na stand-byu na letališču. Jaz sem imel seveda že na začetku težave z mojo kartico e-gate (ki velja tako kot passport), ki me ni spustila čez vrata. Zato sem moral na migracijski šalter, kjer so mi pregledali passport in me spustili čez. Nato sem moral na poseben avtomat, kjer sem se prijavil z mojo ID kartico na let. Tam se ti tudi izpiše št. sobe, v kateri poteka briefing. Z Julianom sva bila oba zeloooo živčna in hvala bogu je bil od Francesota cimer ravno tako na tem letu in nama je malo pomagal. ;-))) Tudi on je bil šele na svojem tretjem letu, vendar je vseeno vedel več od naju!

Ob prijavi na avtomatu se je izpisala soba št. 20 in takoj smo se odpravili tja. Ko smo vstopili v sobo, so tam že sedeli nekateri stevardi in stevardese, midva z Julianom sva se vsedla čisto na koncu mize. Nato je prišla purserka Natasha (vodja leta) in povedala nekaj osnovnih informacij o letu v Damascus, koliko je polno letalo, itd, nato pa sta vstopila še pilota v sobo in nam povedala, kako bo potekal let, kakšne so vremenske razmere ali pričakujemo turbulence in kdaj bo predviden pristanek.

Nato sta zapustila sobo in sledil je najbolj napet trenutek - izpraševanje kabinskega osebja. Hvala bogu je bila purserka ful faca in je zastavljala vprašanja kar na slepo in kdor je vedel je odgovoril in tako sem tudi jaz vedel odgovor na eno izmed vprašanj in ga povedal (čeprav sem znal skoraj vse, kar je zastavila:-))). Yuhuhuhuhu, ful happy da ne bom bil off loadan, kar se lahko zgodi, če pravilno ne odgovoriš na zastavljeno vprašanje. Po vprašanjih smo se vsi skupaj (kar 15 nas je bilo vsega kabinskega osebja) odpravili proti našemu delovnemu mestu - Boeingu 777-200. V kleti nas je že čakal avtobus, ki nas je odpeljal direktno pred letalo, kjer smo se vkrcali. Senior flight steward (SFS), ki je takoj pod Purserjem nama je z Julianom pokazal par zadev (kje se nahaja oprema, kako se odpirajo in zapirajo vrata,...), ki jih morava izpolniti v delovnem zvezku za začetnike oz. supije, nato pa smo se že počasi pripravili na vkrcavanje potnikov. Yiiihaaaaa... lepo smo jih pozdravljali in se ves čas smejali...;-)))) Sej so bli ful face, nekateri ti kar porinejo boarding karto v roke in jih moraš peljat do njihovega sedeža...hehehehe...je pa tiho pravilo, da potnikom ne smemo pomagati kovček pospraviti v predal nad glavo...a si predstavljate kakšen bi bil po 180 kovčkih?!?!? ;-)))) Na body pumpu nisem bil že 2 meseca...;-))) Če potnik sam ne more pospraviti kovčka v predal je smatran za pretežkega in mora iti spodaj v prtljago. Hvala bogu nismo imeli takega primera, imajo pa potniki kovčke tolk velike, k jst ta velik kufer matr! ;-))) Po vkrcanju vseh potnikov smo začeli deliti mokre tople brisačke za osvežitev in takoj zatem sva se z Julianom odpravila v cockpit, kjer sva bil opazovala pilota in kopilota pri vzletu in kasneje pri pristanku. To je bila moja življenjska želja, biti prisoten v cockpitu, saj to po 11.septembru zaradi varnosti sploh ni več mogoče! No sedaj se mi je želja uresničila, in grem lahko domov...aaaaaaaaaaaaa! Ne ne, ne grem še domov, še par stvari moram prej doživet tukaj u Dubaju!

Po vzletu sva šla z Juilanom nazaj v kabino in začela s strežbo toplega kosila. Na meniju smo imeli jagnje in ribo. Tako sem moral vsaki stranki razložiti, kaj imamo na meniju: "jagnje ali ribo, jagnje ali ribo, jagnje ali ribo..." ;-)))) Za mano je sledil kolega z barom ki je potnikom postregel še s pijačo. Ko sem vse postregel s kosilom, sva s kolegom šla še enkrat od začetka in postregla še s čajem in kavo. Po približno pol ure je sledilo čiščenje...juhuhuhu kaj pustijo vse na pladnju - ne moreš verjet. In ti moraš te pladnje potem pospraviti nazaj v voziček?!?!?! Nekateri naredijo na pladnju pravi Eifflov stolp, ti pa potem postravi enega nad drugim v voziček...mission impossible!!! ;-))))) Žal ne smemo uporabljati rokavic pri pospravljanju, tako da je občasno kar malo nagravžno, ampak se navadiš! Med potniki sva bila dva azijca, ki sta me stalno opazovala in slikala, kar smešno sem se počutil! ;-))) Ampak tud to se bomo moral zgleda navadit! ;-)))

Po pristanku v Damascusu naju je z Julianom pilot peljal okoli letala, da nama je pokazal vse dele letala in njihove funkcionalnosti...kje se meri pritisk zunaj, kje prihaja ven topel zrak od klime, kje so antene, itd...Zeloooo zanimivo! Nato pa smo se počasi morali pripraviti že na nove potnike, ki so iz Damascusa leteli nazaj v Dubaj. Let je trajal isto približno 2 uri 40 min! Tokrat je bil let totalno poln in potniki so bili dosti bolj zahtevni kot na poti v Damascus. Vsak je imel neke želje!!! Dva tipa (starejši in mlajši) sta mi stalno morila, da hočeta upgrade v business class, ampak bolj ko sem jima dopovedoval, da je letalo polno in da naj počakata, da se vsi vkrcajo in bomo potem videli, bolj sta mi težila. Na koncu je prišel SFS do njiju in jima še on probal isto razložiti...na koncu sta se le vdala! ;-)) En potnik mi je dal svoja zdravila za v hladilnik, en business man me je prosil, če mu lahko pomagam s prtljago, itd in vsi so bili zelo prijazni. Ena deklica me je stalno opazovala in sem mi smehljala...simpatična ampak malo premlada zame! ;-))))

Sledilo je isto zaporedje strežbe kot na poti tja. Po strežbi sem šel v business class, ker so videli na spisku osebja, da Julian praznuje rojstni dan, zato smo zbirali denar za darilo. Ko sem prišel tja so mi takoj ponudili čokladne bonbone, ki jih delijo potnikov v business classu! Drugače nisem čisto nič jedel, čeprav bi lahko, ampak od živcev nisem bil čisto nič lačen, pa še hlače imam preozke in si ne predstavljam, kako bi jih nosil, če bi še kaj pojedel! ;-)))) No skratka ko sem bil v business classu pride do mene ena izmed stevardes, ki je delala tam, zagrne zaveso in stopi čisto zraven mene. Ojoooj, sem si misli, kaj sem narobe naredil, da mora sedaj vse zagrniti, da me bo nadrla. Pa mi reče: "Pazi se, ko začneš zares leteti in ko boš imel layoverje (ko bomo prespal na destinacijah)" Haloooo, zakaj pa to, sem vprašal?!?!? "Vsi te bodo posilili, ker imaš tako hude oči!!!! Klicali te bodo v sobo in hoteli biti zs tabo, tako punce kot fantje!!!" Hehehehehehehehe, to mi še ni nihče rekel! Sem ji rekel, da naj se ne heca, pa je čisto resno mislila. Haloooooo, a to naj bi bil kompliment?!?!?! ;-))))) Zdej me je že layoverjev strah, čeprav komaj čakam, da grem kam daleč in tam prespim! ;-)))

No skratka, Julianu smo kupili nekaj iz Duty Free Shopa, ki ga imamo na letalu (bonboniero) in mu v avtobusu, ko smo pristali v Dubaju zapeli Happy Birthday! Fuuul je bil preseneč in vesel. Ekipa je bila res enkratna in upam, da bo še veliko takih letov. Bom videl že danes ponoči, ko letim v Indijo (Hydrabad) ob 3:45. Upam, da bo prijeten let in da bom spet na ful užival. Indijci so menda kar naporni in pustijo še večje zmešnjavo na pladnju po obroku, ampak upam, da se bom dobro znašel. To je moj 2 supi leti in tokrat letim na Airbusu 330-200. Spet moram izpolniti delovni zvezek, tokrat poglavje o Airbusu, tako da bom spet verjetno sedel v Cockpitu! Juhuhuhu, komaj čakam!

Spodaj vam pošiljam še nekaj utrinkov iz včerajšnjega leta:


Ekipa iz economy classa ////// Pilot in kopilot /////////Purserka Natasha in jaz


Julian v Cockpitu //////Pristanek v Damascusu ////// Jaz v Cockpitu

Upam, da se je pri vas situacija že umirila in da nimate več večje obale od Hrvatov!;-) Želim vam lep vikend in uživajte max, jaz sigurno bom! ;-)))

Se beremo!
Pa pa :-*